Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste
Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor
tessera

Odpornitvo in Partizani

NACIFAŠISTIČNI ZLOČIN V LIPI

Lahko bi rekli, da je vas Lipa prav takšna, ali bolje povedano, zelo podobna sosednjim vasem in zaselkom, ki se razprostirajo na območju Rupe in drugod po istrski kraški planoti. Od Rupe je oddaljena le dva kilometra in stoji ob cesti, ki pelje v Klano in naprej proti Reki. Čeprav je ta podobnost očitna, je tu nekaj, kar Lipo razlikuje od sosednjih vasi.
V času druge svetovne vojne je vas štela 520 prebivalcev in 90 hišnih številk. V vasi še ni bilo javne razsvetljave in tudi ne vodovodne napeljave. Z vodo so se ljudje oskrbovali pri srenjskem odnjaku, ki je stal sredi vasi. Ljudje so se preživljali v glavnem s kmetijstvom, gozdarstvom, prevozi in prodajo drvi za kurjavo. Izjema so bili štirje obrtniki: kovač, klepar, mizar in čevljar in dva trgovca z mešanim blagom.

Po italijanski zasedbi (1918) in kasnejši priključitvi (1920) Primorske in Istre h kraljevini Italiji, so tudi v tej zakotni vasici občutili rasistične zakone. Tako je bil brez vsakršnega povoda interniran domačin, hrvaški učitelj Vinko Puharić. Sledili so Gentilijeva šolska reforma, poitalijančevanje krajevne toponomastike, krstnih imen in priimkov in druge fašistične mojstrovine, ki jih žal (čeprav iz pripovedovanj) vsi dobro poznamo.

Oboroženi odpor prebivalstva na tem območju se je sprožil že proti koncu septembra 1941. V tem času so v vasi Jelšane, Rupa, Pasjak in Lipa začeli prihajati organizatorji OF in postavljali zametke kasnejših terenskih odborov. Tako je bila v zimi 1941-42 preko Ilirske Bistrice in Jelšan vzpostavljena trdna povezava z sodelavci NOB v Lipi.

Po nemški zasedbi septembra 1943 se je dotlej strateško nepomembna vasica naenkrat znašla v zelo občutljivem položaju. To je treba pripisati njeni legi, saj leži le dva kilometra od strateško pomembne prometne zveze med Trstom in Reko in samim cestnim križiščem v Rupi, kjer se pot odceplja za Ilirsko Bistrico. Tudi dejstvo, da je ob cesti speljana še železniška proga, ki povezuje Reko s Pivko in Postojno, ni zanemarljivo. Da bi zagotovili varnost prometa, so Nemci ob obeh prometnih zvezah postavili vrsto bunkerjev in nadzornih opazovalnic, ki so jih zasedli povečini italijanski fašistični oddelki MDT, karabinjerji in finančni stražniki. Z druge strani pa so si na tem območju delujoči partizanski oddelki prizadevali, da bi z rušenjem mostov in napadanjem stražarskih postojank promet ovirali. Napadi so bili tako rekoč vsakodnevni, kar je okupatorju povzročalo precejšnje skrbi(1). Partizanski taktiki nenadnih napadov in hitrih umikov so se Nemci in italijanski fašisti le s težavo zoperstavljali, zato so se znašali nad civilnim prebivalstvom, ki so ga dolžili sodelovanja s partizani. To je pomenilo požiganje, plenjenje in pobijanje.

Dne 25. aprila 1944 je bila pri Rupi napadena nemška vojaška kolona, ki je pretrpela precejšnje izgube. V odgovor so dne 27. aprila nacifašisti izvedli kazensko ekspedicijo v Žejanah in v Brgudu, kjer so pobili pet prebivalcev, 21 pa odpeljali v taborišča. S tem pa ustrahovalne akcije še ni bilo konec.

V nedeljo, 30. aprila 1944 so fašisti izvršili strahovit zločin v Lipi. V zgodnjih jutranjih urah so vas popolnoma obkolili, da iz nje ni mogel nihče. To stanje je trajalo vse do treh popoldne, ko so pripeljali še druge oddelke, ki so začeli izvajati prava divjaštva. Pokradli so vse, kar jim je prišlo v roke: razne predmete, denar, živino, kmečko orodje; vse jim je prišlo prav. Ob tem so se surovo znesli nad prebivalstvom in izvedli najbolj kruta nasilstva ter morili brez usmiljenja. Nikomur ni bilo prizanešeno. Streljali so in klali vsevprek, celo starce ter otroke v zibelkah. Požigali so hiše in gospodarska poslopja. Vsa ta grozodejstva so trajala približno dve uri. Partizani, ki so naslednjega dne prišli v vas, so našli 21 tako iznakaženih trupel, da jih ni bilo mogoče prepoznati.

Med ropanjem in požiganjem so ljudi prignali v sredo vasi in jih zastražili. Ko so bila vsa poslopja že v plamenih, so ljudi postavili v kolono in jo usmerili po cesti proti Rupi. Vse je kazalo, da jih ženejo v koncentracijska taborišča. Toda ni bilo tako. Pri zadnji hiši v vasi so kolono nenadoma ustavili in ukazali ljudem, da odložijo vse, kar so imeli s seboj. To, kar so v naglici pripravili za na pot, so bili prisiljeni zmetati na kup in vstopiti v hišo. Ko so zadnjega nesrečnika strpali v poslopje, so za njim zaprli vrata in hišo zažgali. Na pogorišču so ostali samo zogleneli ostanki človeških kosti.
Tega strašnega dne je bila vas v dveh urah do temeljev uničena. Zgorelo je 87 stanovanjskih in 85 gospodarskih poslopij. Pravzaprav je od vseh zgradb v vasi ostala samo cerkev. Pobiti so bili vsi prebivalci, ki so padli nacifašistom v roke. Skupno je bilo umorjenih 269 ljudi. Po večini so to bili starejši ljudje, ženske in otroci. Veliko pobitih otrok še ni dopolnilo prvega leta starosti. Po naključju sta si življenje rešila samo starejši moški, ki je ranjen negibno ležal med mrtveci, in ženska, ki se je zavlekla pod kamnito stopnišče. Ta dva sta vedela povedati, da so vojaki dajali ukaze in kričali v nemškem in v italijanskem jeziku.

Pokol so opravili nemški policijski in vojaški oddelki SS-Karstwehr-btl. in pripadniki italijanskega »Bandenjagdkommando des BdS Italien« ob sodelovanju okrog 150 pripadnikov fašistične »Milizie«, med katerimi so bili tudi pripadniki zloglasne »compagnia autotrasportata Mazza di ferro« iz 2. regimenta MDT(2). Grozodejstva so dokumentirali sami fašisti, ki so svoja zločinska dejanja fotografirali.

Leta 1969 so v obnovljeni šolski zgradbi uredili muzejsko zbirko. Finančna sredstva sta prispevali krajevni organizaciji SIZ(3). Muzej je deloval z rednim urnikom vse do leta 1989, ko so muzej zaprli. Sedaj deluje le še na željo posameznih obiskovalcev, ki se za obisk morajo predčasno najaviti. Po napovedi  občinske uprave v Matuljah naj bi leta 2014, ko bo potekala 70-letnica, muzej obnovili in ga ponovno odprli za javnost.

Boris Kuret

(1) na tem območju sta operirali Istrski odred in 1. Istarska brigada;
(2) MDT - Milizia per la Difesa Territoriale;
(3) Siz - samoupravna interesna zajednica; (Slo = Samoupravna interesna skupnost).