Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste
Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor
tessera

13. Kongres

Poseg Stanke Giovanne Hrovatin

Drage tovarišice, dragi tovariši, spoštovani gostje,
res je, da je lažje govoriti o preteklosti kot o prihodnosti, da je lažje govoriti  pred spomeniki kot npr. pred skupino mladih ljudi, ki jim današnje družbeno politično stanje, zasičeno z besedičenjem, ni naklonjeno, ne ponuja jim možnosti razmišljanja, temveč jih sili v brezbrižje, ki meče vse v isti koš.
Kongres je priložnost, da preverimo dosedanje delo in da si nakažemo pot vnaprej.

Prva dolžnost VZPI je prenašanje vrednot odporništva in NOB na mlade in na manj mlade, zato je gojenje spomina nujno. Zato se leto za letom srečujemo pred spomeniki in obeležji, ki opozarjajo mimoidoče na okupatorjeve zločine, na neizprosno borbo padlih za svobodo. In vsakič nas navdajata ponos in tudi tesnoba.

Ponos, ker so vse naše svečanosti spomin na tragično, a obenem svetlo obdobje naše zgodovine: NOB je in ostaja – tudi ob vseh tragedijah, ki jih je upor terjal, doslej največje slovensko zgodovinsko dejanje, ki nam je prvič v zgodovini priborilo slovensko državnost. Zgodovinsko dejanje, ki je postavilo temelje današnji samostojnosti. Brez NOB ne bi bilo ne slovenskega naroda ne slovenske države. Vendar osamosvojitev ni absolutni porok demokracije. Ponavljamo zavestno. Ponavljamo dejstva in razloge. Kako naj drugače današnji mlad človek doume silno notranjo moč in neokrnjeno vero takratne mladine, oropane najnaravnejšega, kar človek ima, maternega jezika. Današnja mladina hoče razumeti narodnoosvobodilni boj, boj na smrt obsojenega naroda - majhnega po številu, a velikana v svojem naporu, da premaga zlo in barbarstvo fašizma in nacizma. Dokazali smo, da nismo majhen narod, smo le maloštevilen narod: Partizanski dnevnik – edini dnevnik v okupirani Evropi, partizanske bolnice, šole, partizansko gledališče. In še bi lahko naštevali. Ko pri spomenikih in obeležjih govorimo o tem, ne gre za nekaj nostalgičnega, ne gre za neko zagledanost v preteklost in v njene dejavnike, ki so nam z ogromnimi žrtvami priborili svobodo. Govorimo zato, ker gre za sedanjost, gre za čas, ki ga danes živimo, v tem kaosu, v tej krizi globalizacije liberalizma, ki jo pogojujejo finančni mogotci. V tej vsestranski krizi, ki je tudi, in predvsem, kriza vrednot. Odtod  tesnoba. Tesnoba, ker se krepijo sile, ki izkrivljajo zgodovino, potvarjajo dejstva. Kolaboracionisti nacifašistov postajajo patrioti. Tako pri nas kot pri sosedih. Kako je mogoče, da na bazovskem šohtu prisotni antifašisti dovolijo, da se ob italijanski zastavi šopirijo  fašistični prapori? Curiel, Čermelj, Ondina Peteani, Marina Bernetič, Arturo Calabria, Zora Perello, Anton Ukmar, Giorgio Marzi, Oskar Kjuder, a tudi Tomizza, Giorgio Depangher, da omenim le nekatere, bi takoj zapustili druščino. Ostalo bi morale opraviti institucije.

Zmoremo nakazati izhod? Zmoremo, ker imamo v rokah močno orožje: Ustavo, ki je izšla iz odporništva in narodnoosvobodilne vojne. Če drži, da imamo najlepšo ustavo na svetu, - s tem se vsi strinjamo, jo moramo udejanjiti. To je naše edino in najbolj učinkovito orožje.
Udejanjili pa jo bomo le skupno - a je res mogoče, da ne najdemo skupne govorice? da smo manj enotni kot v najtežji hladni vojni? - z vsemi demokratičnimi silami, od strank do združenj civilne družbe, z vsemi, ki se trudijo za demokratični razvoj naše države, za mir, za solidarnost, socialno pravičnost in sožitje med narodi. Med te sile spadajo tudi  slovenska kulturna in športna društva. Premalo se zavedamo, kolikšna je  moč kulturnih društev s svojimi zbori, z dramskimi skupinami. To je kulturna in politična moč, to je naše bogastvo. Brez njih bi bila zahteva po špoštovanju pravic Slovencem, ki jih ustava in institucije dajejo, osiromašena.

Da bomo kos vsem izzivom današnjega časa, ne bodimo pasivni gledalci, naj nam bodo za vzgled prav tisti mladi prostovoljci, ki ob nemoči držav cele Evrope s svojim prostovoljnim delom  med begunci dokazujejo, kako se vrednote odporništva udejanjajo, saj je solidarnost temeljna etična vrednota. Ta mladina je lahko vsem nam za vzgled. Z njo in z vsemi, ki si prizadevajo za dobro politiko - in jih ni malo - bomo uresničili sanje padlih za svobodo. Antifašizem naj nam bo edino razvodje.