Bilo je nekoč ne tako davno na kraški gmajni. Bilo je nekega jutra na openskem strelišču.

In ključ v ključavnici je zaškrtal. In vrata so se odprla. Vstopil je vod fašistične milice in pet vklenjenih slovenskih fantov. In bilo je nedaleč od bazoviške gmajne. Le leta so bila vmes. Situacija enaka. Na eni strani puškine cevi, na drugi strani mlada slovenska srca, kipeča za narodovo svobodo in dostojanstvo. Med smrtno tišino se je slišalo tu in tam, da je kdo zakašljal, medtem ko je padlo povelje rabljem, da pomerijo. In bila je zora in rojeval se je nov dan. Bilo je 15. decembra 1941 ob 8. uri 5 minut, ko  so v jutranjo tišino kraške gmajne zadoneli streli. In pet žrtev je palo. In nešteto primorskih src je zaječalo. Vrata so se zaprla in ključ je spet zaškrtal, ko so črni vrani odvlekli pet trupel, da bi jih odvrgli v zemljo daleč stran od rodne grude.
In ptice svobode so spet splašene, odletele. Da bi čez čas v jatah in s pesmijo na ustih čez kraške gmajne završale. Do zmage in svobode.
In pripeljale do gomile v Villorbi pri Tevisu ter omogočile prenos smrtnih ostankov ustreljenih v domača pokopališča na drevni slovenski zemlji. Ivan Vadnal, Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič in Pinko Tomažič so našli svoj spokoj. Bili so žrtve II. Tržaškega procesa, druge velike farse fašističnega pravosodja. Političnega, diktatorskega  pravosodja. Na tem procesu je bilo obsojenih 60 Slovencev.

Drugi tržaški proces pred Sodiščem za zaščito države je bil z namenom zastraševanja in demonstriranja fašistične moči spet organiziran v Trstu od 2. do 14. decembra 1941. Časopisi so ga napovedovali z velikimi črkami na prvih straneh: Il processo contro i terroristi, che operavano ai confini della Patria (Proces proti teroristom, ki so delovali na mejah očetnjave).

OVRA, specializirana  fašistična tajna policija z svojimi agenti in mrežo ovaduhov, ki  jih je rekrutirala tudi med Slovenci, začela z aretacijo 299 aktivnih udeležencev,ki so bili po njihovem organizirani v »Razvejano ilegalno protifašistično gibanje za nacionalno in socialno osvoboditev Slovencev v Italiji« . Večji del so jih obsodili že marca, 60 pa izročili posebnemu sodišču v Trstu.

Obtožnica je bila razdeljena  na 3 skupine: 22 izobražencev liberalne in krščanske smeri, 26 komunistov, voditeljev in simpatizerje KPI, 12 teroristov, pripadnikov TIGR. Obtožnica jih je bremenila zarotniškega gibanja, ki da je imelo kljub nazorskim razlikam skupen cilj – »rušiti integriteto države«.
14. decembra 1941 ob 12. uri in 35 minut je fašistično sodišče razglasilo sodbo 9 smrtnih obsodb in 963 let zapornih kazni. Čermelja, Kavsa, Sardoča in Ščuko so še tisto noč »pomilostili« na dosmrtno ječo, drugih pet pa so naslednje jutro pričakali streli. Kot teroriste, ne kot rodoljube. In to je dodatno mučilo tudi obtožene. Zakaj teroristi?!In ne rodoljubi.?

Pismo Simona Kosa napisano zadnjo noč procesa govori prav o tej rodoljubni  vzgonski sili upora primorskih rodoljubov.»Dragi moji. Obsojen sicer še nisem bil, a kakšna bo obsodba, ne dvomim. Ko bom mrtev bi prosil, če bodo dovolili, rad bi namreč spal na naši zemlji, med brati in slednjič med vami , saj to poslednjo željo upam, da mi bodo spolnili. Ako bom vedel to, bom dosti bolj mirno šel v smrt. Pred zemeljskimi sodniki sem kriv pred Večnim pa nisem, ker on ni prepovedal nobenemu ljubiti svoje zemlje.»

Tako kot pravi Čedermac: Kaj boste storili zdaj, ko vam hočejo vzeti jezik? Ali boste znali braniti dediščino svojih očetov? Ali boste vdano sklonili glave in zalajali, ko ne znate drugega jezika?

Nerazumljivo je, da je Velika Italija obsojala ljubezen do zemlje izraženo v materinskem jeziku. Tista Italija, katere kulturo so ustvarjali Veliki možje kot je bil Dante, ki je silovito obsojal z izdajalci tiste, ki so imeli rajši tuj jezik namesto lastnega in poudarjal, da ljubi svoj jezik zato, ker sta se v njem ljubila starša, ko sta ga spočela. Materinski jezik. Jezik srca. Jezik našega notranjega bistva.

Tovariši,  trditev, da so bili tu ustreljeni štirje tigrovci in en komunist ne govori o pravi  vsebini. Tovariši, tu je bilo ustreljenih pet primorskih rodoljubov, pet slovenskih fantov, ki jim je » braniti dom očetov in jezik materinski« bilo vodilo nad vsako politično in cerkveno manipulacijo. Zato so lahko delovali skupaj.

Zato je prišla svoboda. Vase zaverovana politika narod razdvaja, pristno rodoljubje pa narod spaja. Slovenija, išči vzore v svojem narodu, ne opijaj se od bleščečih bliskov tujine.

Spoštovani, v imenu društva Tigr Primorske se klanjam ustreljenim rodoljubom. Čas je, da jim uredimo dostojno spominsko obeležje, spominski park. Odprt noč in dan. Svoboden kot kraške ptice. Društvo Tigr se zavezuje, da bo maksimalno pomagalo odboru, da se bo to čimprej zgodilo. Upajmo, da bo danes zadnjič zaškrtal ključ v ključavnici in mesto spomina spet za eno leto odrezal od svobodnega sveta s katerim se evropske države tako hvalijo.

V spomin na ustreljene predlagam enominutni molk…………..Slava jim!