Trst, več osvoboditev kot dnevov v koledarju

Zgleda, da je Trst najbolj osvobojeno mesto v Italiji. V prejšnjem stoletju je bilo osvobojeno za daljše razdobje, začenši z letom 1918; tako vsaj beremo na spomeniku pri Sv. Justu, posvečenemu “padlim v osvobodilni borbi”, osvobojeno seveda od Avstrije.
Največ osvobajanj je bilo leta 1945 in vsako ima svoj datum: 30. april, 1. maj, nadaljuje se z 2. in 3. majem, in sedaj se jim pridružuje še 12. junij, za leto 1954 pa ne moremo pozabiti 26. oktobra.

Za krajevne uprave predstavlja to velik napor, da ne prezrejo kakšnega datuma in da pripravijo govore, pa naj bo proslavitvene, poveličevalne ali obrekovalne in včasih se je kakemu županu zgodilo, da je, zaradi stresa seveda, zamenjal eno osvoboditev za drugo.
Mesto so osvobodili avstrijski, nemški, jugoslovanski, ameriški in angleški okupatorjii. Osvoboditeljev je bilo nekoliko manj: Italijani leta 1918, nato Jugoslovani in angloamerikanci.

Vsedržavno združenje partizanov Italije zaradi svoje pripadnosti Italijanski republiki deli z vsemi italijanskimi državljankami in državljani proslavljanje 25. aprila, simboličnega datuma, ki ga priznavajo vsa italijanska mesta, čeprav niso bila osvobojena istočasno in ne na isti način.
Je pa še drugi razlog: italijanske državljanke in državljani praznujejo 25. aprila osvoboditev izpod fašizma in ne samo izpod nacizma. Fašizma, ki je bil kriv za največje število mrtvih Italijanov v fašističnih agresivnih vojnah od leta 1927 do 1940 na vseh frontah, v Afriki, Evropi in v Rusiji. Isto velja za Trst, čeprav se včasih zdi, da se v tem mestu še nismo otresli fašizma, temveč samo nacizma in komunizma.

Vsako tržaško združenje in skupnost se seveda spominja pomenljivih datumov o dogodkih, ki so jih posebno prizadeli v teku vojne in po vojni; tudi 12. junij je od nekdaj in ne šele od zdaj v spominu kot dan, ko je jugoslovanska vojska po skupni odločitvi takratnih osvoboditeljev Trumana in Stalina zapustila mesto.

Zgleda, da so bile številne osvoboditve Trsta vedno in samo delo drugih, medtem ko si tržaški občani, Italijani in Slovenci, zaslužijo veliko spoštovanje za njihova prizadevanja in žrtvovanja. 
25. april predstavlja tudi sodelovanje Italijanov v osvobodilnem boju, vojakov in civilistov, laikov in vernikov, delavcev in kmetov, žensk in moških, ki so osvobodili sami sebe (seveda tudi po zaslugi drugih med sabo povezanih vojsk). Na našem ozemlju med prebivalstvom ne moremo spregledati ogromnega in prevladujočega števila slovenskih in hrvaških žrtev.

Svoboda vseh, organizacij ali posameznikov, da se spominjajo in proslavljajo datume, ki se jim zdijo najbolj pomenljivi za njihov spomin, je zapisana v naši ustavi, pripada pravicam vseh. Lahko rečemo, da predstavlja najvidnejšo razliko v primerjavi s fašistično Italijo. Pripada pridobitvam odporništva in tudi tržaška sekcija Vsedržavnega združenja partizanov Italije se vsako leto udeležuje številnih svečanosti.
Zdi pa se nam nesmiselno dajati birokratski pečat uradnosti vsem dogodkom, povezanim z vojnami, ki so okrvavljale naše kraje in razvnemale duhove prebivalstva, ker bi to predstavljalo neskončen zalet.

Zgodovine se moramo učiti in o njej razpravljati, ne pa jo uporabljati v inštrumentalne namene, spomin vseh pa je treba ohranjati in spoštovati, če hočemo premostiti travme nasilja, ki ga prenašajo vojne, in preprečiti novo nasilje.
Sedaj pa je očitno, da je v Trstu vsaka zgodovinska navedba s strani političnih predstavnikov inštrumentalna in vsako vztrajanje pri datumih, ki naj bi jih zaznamovali z odloki in spomeniki, ob katerih bi se naslajali, zadeva tisto najbolj bedno politiko, usmerjeno v volilne namene, ki 
izkorišča tragedije in vihra zastave v upanju na strankarsko uspešnost.

V tržaškem občinskiem svetu je že znatno število svetnikov, ki se nagibajo k zagovarjanju verskih fanatizmov, k napovedovanju fantazioznih turističnih predlogov, k preganjanju revežev, in to ravno v času hude gospodarske krize, ko se zapira železarna, ko je epidemija paralizirala turizem in ko pristaniški dejavnosti v trenutku največjega razvoja grozi politično linčanje. Manjka nam le še maščevalcev zgodovine s tribarvno masko, žaljivo za državno enotnost in za demokracijo, kajti trikolora je last vseh in ne te ali one stranke.