Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste
Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor
tessera

Dogodki

Čok govor

Spoštovani, najlepša hvala za povabilo. Kot vsako leto smo tu zbrani, da bi se spomnili petih junakov, ki so pred 76 leti darovali svoja življenja, da bi se danes zbrali tu v svobodi. Dovolite mi, predno začnem s svojim posegom, da povem samo sledeče: pozitivno je, da smo danes tu v tako lepem številu. Ta kraj pa je tak kot je bil v prejšnjih letih in »negativna stvar« ni najboljši izraz, da bi opisali to situacijo. Prej bi ji pripadala druga beseda: sramota. V to naj se zamislimo vsi, predvsem pa naj se zamislijo tisti, ki lahko pripišejo besedo »konec« tej žalostni zgodbi. Tu ne gre za vprašanje politike, uprave ali denarja. Gre za vprašanje dostojanstva.

15. decembra 1941 so v tem kraju padli Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pino Pinko Tomažič, Ivan Vadnal. V istih dneh so bile nacistične sile le nekaj desetin kilometrov od Moskve, sovjetski protinapad tam na vzhodu se je šele začenjal, teden prej pa je Japonska prizadela Združenim državam Amerike siloviti napad pri Pearlu Harborju, zaradi katerega so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno. Zakaj omenjam te dogodke: ker bi vas želel opozoriti na to, da so junaki, ki so padli v tem kraju, izgubili življenje v trenutku, ko so bile sile Osi, sile najbolj pogubnega zavezništva, ki ga je kdaj spoznala človeška zgodovina, na višku moči. Kljub temu pa so se v prejšnjih mesecih in letih ti padli, in številni drugi z njimi, odločili, da se ne bodo predali, da bodo vztrajali, kljub temu, da je zgledala zmaga povsem nemogoča. Mislim, da bi tudi to bilo vredno razmisleka, še posebno za težke čase.

Izzivi, ki jih imamo danes pred nami so v marsičem precej različni od tistih, ki so jim morali biti kos naši predniki v prvi polovici dvajsetega stoletja. To pa še ne pomeni, da se od tistega odbobja ne moremo naučiti ničesar, ravno nasprotno, saj se za marsikatero razliko v resnici skrivajo nevarne sorodnosti. V zadnjih dneh, v zadnjih tednih, v zadnjih mesecih smo bili priča marsikateremu dogodku, ki bi ga lahko upoštevali kot majhno, antipatično zadevo, če ne bi šlo za to, da majhna antipatična zadeva sploh ni. Tu se oglasi nekaj maloštevilnih fašističnih skrajnežev. Tam odkrijemo, da je imel orožnik v sobi zastavo, ki jo uporabljajo neonacistične skupine. Drugod (žal nedaleč od tu) bi želeli poimenovati ulice po likih, ki bi si res zaslužili večje poznavanje širših množic, a le da bi slednje res spoznale, katere »vrednote« (med navednicami) so zagovarjali. Nič novega, saj ni važno. Saj ni resne nevarnosti. Marsikdo verjetno razmišlja ravno na tak način, da ni nevarnosti. Nevarnost pa je, ker zver nestroprnosti, rasizma, nasilja, nikoli ne umre. Kvečjemu jo lahko potisneš nazaj. A le od tvoje budnosti je odvisno koliko časa boš brez nje. Upal bi si trditi, da je naša družba, da so naše evropske družbe še kar zadremale v mešanici zaskrbljenosti, strahu in nepoznavanja preteklosti. Zaskrbljenost in strah sta posledica velikih problemov današnjega časa, ki jih res doživljamo. Nepoznavanje preteklosti pa je verjetno tudi posledica napačnega prepričanja, da je poznavanje zgodovine nepomembna stvar. Da itak živimo zdaj v različnih časih. Da nikoli se ne bo zgodilo nekaj primerljivega tistemu, kar se je dogajalo širom po Evropi v prvi polovici dvajsetega stoletja. Ni tako.  Ponavljam, NI TAKO.

Fašizem in nacizem, ki toliko gorja sta povzročila, sta tudi dobila podobna plodna tla. Tudi takrat je marsikdo mislil, da bo le stvar časa in bodo taka gibanja postala zmernejša, pod kontrolo. Demokracija, svoboda izražanja, spoštovanje pravic različnih niso tako bistvena stvar, glavno je, da se me te stvari ne dotaknejo. Vemo, kako se je stvar končala. In prav ker vemo, ali pa vsaj bi morali vedeti, si postavimo tudi mi nekaj neprijetnih a še kako potrebnih vprašanj. V kolikšni meri smo antifašisti v vsakdanjem življenju? Ali se lahko imamo za antifašiste le, ker se enkratletno zberemo na tem kraju ali pa na podobnem simbolnem kraju?  Ali pa je mogoče naš antifašizem odvisen od tega kar delamo v našem vsakdanjem življenju? Kako bi se mi ravnali, če bi živeli v družbi, ki ni dopuščala alternativnega mišljenja, ki ni sprejemala besede »ne«, ki ni predvidevala možnosti, da bi lahko kdo izrazil nestrinjanje? Bi se temu uprli? Bi se temu prilagodili? Bi mogoče celo izkoristili situacijo sebi v korist?
Antifašizem ni in ne sme biti le obred. Prav je, da ima svoje simbole in da za te simbole skrbimo, jih ščitimo, jih ovrednotimo, saj niso le simboli, so tudi branitelji našega spomina. A ti simboli, in osebe, ki se jih tu spominjamo, si ne zaslužijo le nege. Zaslužijo si tudi dejanja. Danes se tu spominjamo padlih izpred 76 let. To delamo iz posebnega zornega kota Slovencev in Italijanov, ki se zavedajo grozot, ki jih je fašizem povzročil v naših krajih. Vemo, kaj pomenijo kraji, kot so Narodni dom, 1920, Bazovica, 1930, trg Unità, 1938, to strelišče, 1941, Rižarna, 1944-1945 in vsi drugi kraji spomina. Moramo pa se tudi zavedati, da nisi antifašist le, ker se udeležiš spominskih proslav. Nisi antifašist le, ker se opredeliš za antifašista. Antifašist si lahko le na podlagi svojih dejanj. Antifašist si, ko se zavedaš, da so nekatere vrednote univerzalne le, če jih univerzalno spoštuješ. Včasih je lahko ta doslednost zahtevna. Antifašizem pa ni nikoli bil lahka stvar. Naši predniki, ki so se proti fašizmu borili pred in med drugo svetovno vojno, pa so vseeno stopili na to pot. Danes je gotovo naša pot v marsičem različna. Dokažimo pa vsak dan, da je vseeno nadaljevanje tiste poti, ki se je takrat začela, dokažimo, da smo tiste poti vredni.
Naj torej zaključim z naslednjo mislijo. Mlajše generacije niso avtomatično cepljene proti fašizmu, ne slovenske ne italijanske. Cepivo bo odvisno od spomina, ki jim ga bomo posredovali. Od vrednot, o katerih jih bomo spregovorili. In od dejanj, katerim bodo priča. Bodimo antifašisti tudi v tem, v zgledu, ki ga nudimo mladim. Bodimo zgledni tudi tako, da smo složni. Nacifašistična zver je pridobila na moči tudi zaradi delitev antifašističnega tabora. Bodimo torej levičarji, desničarji, sredinski, neopredeljeni, Italijani, Slovenci. A bodimo predvsem antifašisti.