Dragi prijatelji, tovarišice in tovariši
Naš današnji poseg potrjuje veliko pozornost sindikata CGIL za kongresno delo VZPI-ANPI ter izraža ista mnenja  o mnogih, tako kulturnih kot programskih ciljih.
Tržaški sindikat CGIL je pred leti podpisal Sporazum o sodelovanju z antifašističnimi organizacijami ter se je zavzel, da bi se njegovi voditelji včlanili v VZPI ter ustanovili sekcijo, kar danes potrjujemo.

Kongresi VZPI v Trstu in v državi potekajo v zelo težkih trenutkih, gledano z vseh zornih kotov. Italijansko družbo pretresajo vznemirljiva dejstva in dogodki, ki izpričujejo slabo počutje in vzdušje negotovosti in globoke zaskrbljenosti. Ne more biti drugače spričo nerešenih ekonomskih, pa tudi političnih in institucionalnih problemov.

Na gospodarskem področju smo bili poleti in jeseni priča vrsti vladnih analiz in mnenj, ki so govorile o poživitvi ekonomskih razmer in reševanju zaposlitvene krize; opevani gospodarski razvoj je proti koncu leta že postal vprašljiv in je nato v januarju ob problemih bank in padca borze ter dvoumnih podatkih o zaposlovanju prisilil vlado, da je v dokumentu, ki ga je naslovila na Evropsko unijo, formalizirala spremembo načrtov v varčevalni ekonomski politiki.

Velik del države žal sploh ni zaznal globokih, pozitivnih in trajajočih sprememb, ki bi jih tako potrebovali.
Prav gotovo jih niso zaznali trije milijoni brezposelnih, ki pomnožujejo vrste naraščajoče revščine ob družbenem nelagodju, ki zadobiva zelo resne obrise.

Jasno je, kot je predlagal sindikat CGIL s projektom za delo, da ne more biti vidnejših premikov, dokler ne bo prišlo do neke organske politike vladnih posegov na odločilnih področjih infrastruktur, zaščite okolja in podpore najbolj inovativnim proizvodnim sektorjem.
CGIL je s svojim podrobnim  in verodostojnim predlogom, ki so ga izdelali najboljši ekonomisti, predvidel v treh letih 70 milijard investicij in pridobitev 700.000 delovnih mest. Če bi v letih 2012 – 2013 izbrali to pot, bi bili danes v drugačni situaciji.

Trst je ob posebnosti svoje ekonomske zgodovine in s strukturalnimi mejami ter ob pomanjkanju pobud v prvem desetletju novega tisočletja doživljal  vsa ta leta z naraščajočimi težavami in je glede vidnih rezultatov še potreben velikega strateškega dela na najbolj pomembnih ekonomskih področjih. Med leti 2012 in 2013 smo dosegli najnižjo zaposlitveno raven: od 98.000 zaposlenih pred krizo smo zdrknili na 89.000; danes smo na približno 92.000 zaposlenih. Sicer pa je saldo med vzpostavitvami in zaključki delovnih odnosov še naprej negativen (2014: začelo z delom 36.500, končalo 38.400) in se drži stalno pod predkrizno ravnjo z več kot 10.000 delovnih priložnosti manj vsako leto.

Razsežnost splošnega krajevnega BDP se je po padcih v letih 2012 in 2013 stabilizirala nekoliko pod ravnjo pred krizo.
S krizo je leto za letom izginilo več kot 1.000 podjetij, zbiranje po blagovnih sektorjih pa ostaja po številčni lestvici tradicionalno: trgovina, javne službe, gradbeništvo itd.

Vtis je, da tičijo stare hibe tržaškega ekonomskega sistema v pomanjkljivi podjetniški razsežnosti (zmanjšalo se je število podjetij z več kot desetimi uslužbenci), v skromni kapitalizaciji in v ohranjanju tradicionalnih sektorjev.
Trst potrebuje skupen napor družbenih, gospodarskih in kulturnih sil, če želi utrditi in izpeljati prve strukturalne posege, ki so bili aktivirani v zadnjih dveh ali treh letih in ki zadevajo kompleksno industrijsko krizo z aktiviranjem novih smernic gospodarske dejavnosti v sektorjih  bio high tech e off shore, pa tudi z rekvalifikacijo siderurškega pola, s preureditvijo in preporodom pristaniških dejavnosti ob uporabi novih institucionalnih sredstev, ki jih pravkar aktivirajo.

Nesigurnost in nestabilnost političnega okvira je škodljiva in lahko potisne Trst v še večje težave. Prepirljivost politikov, nizka raven razprave in ozka usmerjenost so v nasprotju s splošno potrebo po širšem načrtovanju, po odpiranju svetu, po ovrednotenju  gospodarskih in kulturnih potencialnosti Trsta.

Vsi bi se morali zavedati tveganj ob slabšanju razmer in prepočasnem strukturalnem izboljševanju.
V takšnih razmerah nas morajo zaskrbeti znamenja vzdušja strahu, ki ga spremljajo rasistični aspekti, in prebujanje avtoritarnih, če ne že fašističnih sil.
Koncepti in misli, ki jih vsebuje kongresni dokument VZPI-ANPI, so vsekakor sprejemljivi, a tudi koristni tako z metodološkega vidika, kakor tudi glede instrumentacije, misleč na zahtevno ravnotežje, ki ga morajo vzpostavljati pluralna in enotna združenja, na zahtevno posredovanje vrednot in navad iz ene generacije na drugo in na stvaren prispevek k demokratični razpravi v republiki.

Če je VZPI-ANPI glavni dedič odporništva in če je obramba demokratične ustave njegova stvarna naloga, CGIL le potrjuje svojo podporo tem idejam, še zlasti pa glede na to, da je v dokumentu poudarjeno, da je treba v teh časih potrjevati nadvse pomembno vlogo avtonomnih predstavništev družbe pri vplivanju na usodo države.
Kot vedno je pred nami veliko dela in moramo ga opraviti ob široki viziji ter sposobnosti enotnega povezovanja z drugimi subjekti in ob zavesti, da je možen boljši svet. V pomoč sta nam lahko tisto zaupanje v prihodnost in tista zavzetost v boju za svobodo, ki so ju ženske in moški v odporništvu znali pokazati.
Kongresu želim uspešno delo.