Govor senatorke Tatjane Rojc

„
(...)
in če vsakdò od vsèh srcà
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
stari svet propal...«

Spoštovani sorodniki obsojencev Drugega tržaškega procesa, spoštovano občestvo, dragi tovariši in prijatelji!

Ta čas, ko je pred nami zakonodajna doba, za Slovence v Italiji vse prej kot enostavna, je čas za razmislek. Tudi za razmislek o skorajda ohlapni zavesti, ki nima več socialne čvrstosti, ponosa pripadnosti in vere v nov svet. Zato so verzi Karla Destovnika Kajuha kakor prošnja ali zavest, da nič ni več takč, kakor bi moralo biti. Kakor smo verjeli, da bo. Nikoli si ne bi mogli predstavljati, da bodo pred nami leta, ko bo v Italiji treba bedeti nad Ustavo, ki se je rodila iz upora, iz antifašizma. In naš upor proti nasilju je konkretno dobil svoje izhodišče 13.julija 1920.

Škvadrist in fašist Francesco Giunta, vodja požiga Narodnega doma in strašne noči, ki mu je sledila, je temeljito opisal požig in zaključil svoj spomin z besedami:“Iz Trsta, očiščenega z železom in ognjem, je začela nacionalna epopeja fašizma.“
In zgodovinar Renzo de Felice pravi, kako predstavlja prav ta požig „pravi krst organiziranega škvadrizma.“

In se je začelo: skrunitev naših nagrobnih spomenikov, prepoved rabe slovenskega jezika, ukinitev vseh kulturnih, športnih, prosvetnih dejavnosti, poskus prepovedi rabe slovenščine celo v cerkvah, prepoved tiskane slovenske besede. Fašistična taborišča, še danes skoraj nepoznana. Masovni beg antifašistov in intelektualcev v tedanjo monarhijo Jugoslavijo. Tisti QUI SI PARLA SOLO ITALIANO. In ricinusovo olje, pretepanja, mučenja.

Začetek primorske epopeje je naznanjal strahote, kakršnih si ne bi mogli pričakovati: Mussolinijevega Tribunale speciale za obrambo države niso sestavljali pravniki, temveč veljaki v črnih srajcah. In se je v Trst preselil dvakrat. Prvič leta 1930 z obsodbo štirih Bazoviških junakov, drugič leta 1941, ko je bilo na tem kraju 15.decembra 1941 ustreljenih pet naših fantov: Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič, Ivan Vadnal in Pinko Tomažič.
Tako Lavo Čermelj:“Celotno je bilo 47 obtožencev obsojenih na skupno 978 ½ leta, devet jih je bilo obsojenih na smrt in štirje oproščeni./.../ Komaj je predsednik zaključil razpravo, so v dvorani navzoči škvadristi in fašisti, očitno po predvidenem programu, začeli peti fašistično himno 'Giovinezza' in vzklikali Mussoliniju.“

Zasedena Primorska je vstala, složna, uporna, nobena ideološka opredelitev ni delila te sloge, šlo je za narod, šlo je za svobodo: šlo je za obstoj. Kaj se je dogajalo v Vili Triste, kaj so prestala naša dekleta in naše žene s Collottijevo bando? Kaj se je dogajalo v Rižarni, kjer so mučili, ubijali, sežigali predvsem NAŠE ljudi, in potem njihov pepel v vrečah zavrgli sredi zaliva?

Kaj se je dogajalo našim dekletom in fantom, ki so pogumno odšli v partizane? Kaj prebivalcem naših požganih vasi? Kaj deportirancem v lagerjih? Nismo pozabili, kdo je bil na strani žrtev in kdo v kolaboraciji s krvniki.

Svoboda, v kateri smo rojeni in v kateri živimo, zato ni samo po sebi umevna, zavedati se je moramo, ker je pot, po kateri stopamo v svojo bodočnost. Naš svet oznamenjuje strah pred časom, ki ga označuje negotovost. Pred sto leti, ko se je zgodil Pohod na Rim, je Evropa doživljala prvi povojni čas v upanju, da se bo človeštvo umirilo. Pa se ni. Ni se vse do danes, ko divja vojna sredi Evrope, ko na tisoče in tisoče beguncev išče zaslombo pri nas. Mladi živijo iz dneva v dan, ker jim ne dajemo možnosti, da bi lahko udejanjili svoj življenjski načrt. Starejši zaradi premajhnih dohodnin brskajo zavrženo hrano v smetnjakih. Dolge vrste naših sodržavljanov čakajo zastonjski topel obrok. Je to tisti svet, o katerem je pisal Kajuh?
Tudi mi sami, deljeni in večkrat negotovi, ne najdemo nekega skupnega imenovalca, ki bi definitivno determiniral vizijo prihodnosti naše skupnosti. In vendar je Edvard Kocbek 14.maja 1942 zapisal v svojem partizanskem dnevniku Tovarišija:
»Če hoče biti naše osvobodilno gibanje po svojem napredku splošno človeško, po svojih okoliščinah pa izvirno slovensko, se mora razviti k čim tesnejši homogenosti (...) s povezovanjem kvalitetnih ljudi, z razživljanjem njihovih moralnih energij in z njih vključevanjem v skupno odgovornost. (...) Tovarištvo mora biti prijateljstvo in to prijateljstvo mora biti sestavni del politične dejavnosti. (...)pravo politično gibanje naj človeka obvezuje in osvobaja. Nobeno pravo napredno politično gibanje ne more postati ječa za svoje pripadnike.«

Ko je Kocbek to napisal, so naši fantje na tem kraju že padli pod streli fašizma. Dolžnost imamo, da se spomnimo vsega, kar je bilo. Dolžnost pa imamo tudi, da razmislimo, kaj puščamo za sabo. Pridobitev lastništva Narodnega doma je eden pomembnejših izzivov: bo to res naložba za prihodnost nas samih, Trsta in njegovega širšega zaledja? Bo res postal prostor upanja, razmišljanja, dialoga, kulture in umetnosti, stična točka svobodnih ljudi, laboratorij perspektiv in s svojo zgodbo dejanski idejni temelj sobivanja, načrtovanja, povezovanja, kjer bo slovenska narodna skupnost s svojo vizijo prihodnosti osrednji subjekt sredi evropske prihodnosti?

Prijatelji,
danes je sonce, Kras je čudovit, povzemam po Pinku Tomažiču. Njegove so besede, ki jih je povedal preden je počil usodni strel, in ki so danes bolj kot kdajkoli prej pomembne za nas vse: Smrt fašizmu!