Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste
Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor
tessera

VZPI Novice - uvodnik

Mattarella - Spetič

Ugledni gospod Predsednik
italijanske republike

posl. Sergio Mattarella

Rim, Kvirinal

 

         Minil je „dan sovraštva“, kakršnega je svoj čas opisal Orwell, in najraje bi se zaprl doma in počakal, da se poležeta jeza in zamere zaradi laži in instrumentalizacij, do katerih je prišlo ob tej priložnosti.

              Bilo je 6.avgusta daljnega 1989, ko sem pospremil mladega Giannija Cuperla, tajnika ZKMI, na njegovem pacifističnem romanju proti vsakršnemu vojnemu nasilju, začenši z Rabom, kjer so v italijanskem koncentracijskem taborišču umrli tisoči, tudi dojenčki, nato pri bazovskem rudniškem jašku, kenotafiju v spomin na fojbe, in končavši v Rižarni, edinem uničevalnem taborišču s krematorijsko pečjo na sedaj italijanskem ozemlju, ki so ga fašisti darovali Hitlerjevemu Tretjemu Rajhu. Takrat je bilo poudarjeno zavračanje slepega nasilja, ki je prizadelo tudi nekaj nedolžnih. Prišlo je do polemik in spornih pobud. Po razpadu Jugoslavije je bila ustanovljena mešana komisija italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki je pripravila skupno poročilo o zgodovini na vzhodni meji, ki pa ga Italija nepričakovano ni hotela objaviti. Medtem se je namreč pričelo obdobje zgodovinskega revizionizma in delne rehabilitacije „salojskih fantov“.

              Potem je bil ustanovljen Dan spominjanja, protiutež Dnevu spomina, ki je bil v svojem pomenu zmanjšan na preprosto priložnost za kratke svečanosti. Že petnajst let trpimo poskuse ščuvanja k sovraštvu do sosednjih narodov z obtožbo o „etničnem čiščenju“ ter množičnih pobojih oseb, katerih edina krivda naj bi bila, da „so bili samo Italijani“.

              Temu zboru ste Vi zdaj dodali tudi svoj glas.

              Je prav tako? Fašizem pri tem nima prav nič? Je res šlo samo za narodnostno mržnjo? Dovolite mi, da vas seznanim z nekaj nespornimi dejstvi.

              Fašistična Italija je napadla Jugoslavijo in anektirala Ljubljansko pokrajino. Ljubljana je postala ječa pod nebom, saj je bila obdana z bodečo žico. V Gramozni jami je italijanska vojska v enem samem mesecu ustrelila več kot sto talcev. Po vsej Sloveniji so se množili poboji s streljanjem civilnega prebivalstva. Berite pričevanje kurata Pietra Brignolija „Sveta maša za moje ustreljene“.

              V Črni gori je bilo še huje. Toda tam se je več deset tisoč italijanskih vojakov po kapitulaciji pridružilo Titovim partizanom in oblikovalo Garibaldijevo divizijo. Tisočem padlih so postavili spomenik, kjer se jim je poklonil samo predsednik Sandro Pertini.

              V Istri sta padec fašizma in Mussolinijeva aretacija 26.julija 1943 sprožila splošno vstajo zatiranih kmetov in raških rudarjev. Zgodili so se poboji veleposestnikov, državnih funkcionarjev, dacarjev in fašističnih veljakov in prišlo je tudi do osebnih maščevanj. V fojbe so zmetali nekaj sto oseb.

              Fašistični hijerarhi, ki so se rešili po tem kmečkem uporu, so iz Trsta priklicali nacistično vojsko. Iz strahu pred izdajalci se je število umorov povečalo. Vsega so takrat odkrili od 400 do 500 trupel.               

              Vendar so takrat partizani rešili življenja velikemu številu Italijanov. O tem se malo govori, toda slovenski, hrvatski in italijanski partizani so pri Pazinu zaustavili vlak za prevoz živine, poln zajetih italijanskih vojakov, namenjenih v nemška taborišča. Kakih 600 so osvobodili in domače prebivalstvo jih je obleklo, da so lahko slekli uniforme in se nemoteno vrnili domov. To se je dogajalo po vsej Istri.

              Potem so prišli Nemci, ki so jih priklicali domači fašisti. „Prinz Eugen Division“ je požgala kakih dvajset vasi in pobila 2500 ljudi. Mojega očeta, partizana v Istri, je ranjenega zdravila družina prvega hrvatskega veleposlanika v Rimu.

              Maja 1945 so jugoslovanske čete IV dalmatinske armade in domačega IX. Korpusa pomagale oborožencem Delavske enotnosti, ki je bila oblikovana v mestnih tovarnah in ladjedelnici, da so skupaj z novozelandskimi zavezniki osvobodili Trst. Tedaj so priprli nekaj tisoč ljudi, da bi jih preverili. Sezname so očitno pripravili člani domačega odporništva. Večino so izpustili, nekaj sto oseb, ki so jih obtožili raznih zločinov, pa so postrelili. V kraške fojbe so tedaj zmetali tudi večje število nemških vojakov, ki so padli v srditih bojih tržaške okolice. Pozneje so jih prenesli v vojaško pokopališče v Costermannu.

              V tem obračunavanju so tako v Trstu kot v Gorici padli tudi nedolžni, celo člani italijanskega CLN. Ubijali so tudi navadni zločinci, ki so se izdajali za partizane. Po razkritju so padli pod streli Jugoslovanov.

              Nedvomno je konec vojne v Evropi zaznamoval niz grozot in maščevanja, vendar ni mogoče govoriti o „etničnem čiščenju“ ali da so bili „ubiti samo zato, ker so bili Italijani“.

              Govoriti o miru v Evropi, če se zgodovinska zapletenost zoži in poenostavlja, često zaradi postopne rehabilitacije fašizma in preko tega tudi novih pojav rasizma, nacionalizma in revanšizma.

              Obsojam nesmiselno nasilje in duh maščevanja, ki ga podžigajo v teh težkih časih, ko Evropa beleži nevarne poskuse obujanja nezgodovinskih pojavov.

              Dovolite mi, gospod Predsednik, da pripomnim, kako vaše besede ne prispevajo k sodelovanju med ljudstvi severnega Jadrana, niti sprave, ki je možna samo v spominu na skupni boj proti nacifašizmu in za svobodo. Nedaleč od Reke je delovala enota italijanskih, hrvaških in slovenskih partizanov, ki si je nadela ime „Bratstvo“ (Fratellanza). Tam blizu je vas Lipa, kjer so Nemci in fašisti, kakor v S. Anni di Stazzema, pobili celotno prebivalstvo, tristo oseb, vključno z otroki.

              Ne predlagam vam, da bi obiskal Lipo ali ljubljansko Gramozno jamo, niti kvarnerski otok Rab. Za boljše razumevanje zgodovine vzhodne meje bi zadostovalo, če bi obiskali goriško pokopališče, kjer počiva Lojze Bratuž, blaga katoliška glasbena duša, ki je leta 1936 v podgorski cerkvi vodil božično petje v slovenščini. Dva dni pozneje so ga fašisti prisilili piti strojno olje pomešano s steklenimi drobci, da je izdihnil po grozni nekaj tednov trajajoči agoniji. Zapustil je dva otroka in ženo, znano pesnico, ki so jo med vojno strahovito mučili policisti posebnega oddelka, ki ga je vodil komisar Gaetano Collotti. Tega so partizani ustrelili blizu Benetk, italijanska republika pa ga je nagradila s srebrno kolajno „za zasluge pri obrambi italijanstva na vzhodni meji“. Zaman je posl. Corrado Belci predlagal, da bi jo preklicali. Prav tako še vedno velja odlikovanje karabinjerju, ki je v Trstu ustrelil dekle, partizansko kurirko Almo Vivodo. Pač pa nima nobenega priznanja karabinjerski marešalo, ki med nemško racijo v Dolini pri Trstu ni hotel pokazati partizanskih družin. Prvega so naložili na tovornjak in odpeljali v Nemčijo, od koder se ni več vrnil. Zavrnjen je bil celo predlog, da bi po njem poimenovali krajevno orožniško postajo...

              Glejte, gospod Predsednik, zakon, ki ustanavlja Dan spominjanja, je določil 10. februar, ki bi ga pravzaprav morali praznično obeleževati, ker spominja na datum podpisa pariške mirovne pogodbe, ko je 21 držav zmagovitega protifašističnega zavezništva, zahvaljujoč se odporništvu, priznalo Italiji status sobojevnice in torej pripadnice skupnosti demokratičnih in omikanih nacij, medtem ko sta bili Nemčija in Avstrija razdeljeni na okupacijske cone. Italija je izgubila ozemlja, ki si jih je pridobila po prvi svetovni vojni. V obeh državah sta ostali slovenska in italijanska manjšina.

              Tudi odhod Italijanov iz Istre je urejala mirovna pogodba.Vsekakor je to bila tragedija množic, kakor se je zgodilo po prvi vojni Slovencem in Hrvatom, ki so se izseljevali, da bi si rešili življenja pred nasiljem, ki se je pričelo julija 1920 s požigom Narodnega doma tržaških Slovencev, čemur je sledilo trdo fašistično preganjanje.

              Osimski sporazumi so leta 1975 s pomiritvijo in priznanjem meja, položili temelje za mirno sožitje ter vsestransko gospodarsko, znanstveno in kulturno sodelovanje z neslutenimi razvojnimi perspektivami, ki jih ponovno obujanje revanšističnih skomin in sovraštva lahko izničijo.

              Upam, da boste o tem razmišljali.

 

             Stojan Spetič
             nekdanji senator KPI