Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste
Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor
tessera

VZPI Novice - vodilni članek

Kongres - predsednisko porocilo

Poseg Stanke Giovanne Hrovatin

 (Predsednice ob zaključku njenega mandata)

 

Spoštovani gostje, drage partizanke, dragi partizani, delegatke, delegati, dobrodošli na XIII. pokrajinskem kongresu VZPI-ANPI za Trst, vsem naj gre prisrčen pozdrav.

Prav prisrčna misel naj gre v prvi vrsti vsem tovarišem in tovarišicam, ki so nas zapustili v teh zadnjih petih letih. Naše Združenje je zrastlo in se okrepilo tudi z njihovo pomočjo. V počastitev njihovega spomina in spomina vseh, ki se še naprej borijo za ideale in boljši svet – zadnji med njimi je bil Giulio Regeni.  – predlagam minuto tihe zbranosti. Prisrčen objem njegovim staršem in svojcem tehnikov Piano in Failla.

Poseben pozdrav naj gre tu zbranim partizanom, partizankam, kurirkam, deportirancem in političnim preganjencem.

Spoštovani gostje, predstavniki partizanskih združenj, inštitucij, delavstva, strank, kulturnih in športnih združenj civilne družbe, ki se na različne načine, glede na vašo identiteto in vlogo, zavzemate za obnovo demokracije v naši državi, zahvaljujem se vam za prisotnost.

 Hvala tudi vsem, ki so v teh petih letih podprli naša upravičena in utemeljena stališča za reševanje problemov, za katere se VZPI-ANPI naše pokrajine zavzema že leta oz. desetletja. Gre za probleme, ki zadevajo antifašistični boj, oboroženi boj proti okupatorju, boj za boljši svet, v katerem naj prevladajo mir, družbena pravičnost, solidarnost in prijateljstvo med ljudstvi in državami. Zadevajo skratka zgodovino italijanskega, slovenskega in hrvaškega prebivalstva v naših krajih.

Prva naloga VZPI je vloga Spomina. Pri tem mislim predvsem na vprašanje spodobne ureditve spominskega območja kraja, kjer so 15. decembra 1941 padli pod fašističnim svincem Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal. Čeprav na openskem strelišču še niso namestili table z napisom »začetek del«, smo prepričani, da je bil dosežen sporazum za njegovo ureditev. Dovolite mi, da obnovim komentar, ki je bil objavljen v 9. številki našega glasila O-44:  »...V naši državi, predvsem pa v našem mestu, je zapihal drugačen veter, ozračje se je zjasnilo in zgladilo pot institucijam, ki so lahko opravile svojo dolžnost. Zato hvala prefektinji  gospe Franceschi Adelaide Garufi za ves trud, ki ga je vložila, hvala županu  Robertu Cosoliniju, ki se je tudi osebno obvezal, hvala občinskemu odboru. Največja zahvala pa gre vsem, ki so se desetletja na različne načine zavzemali za dostojen izid te  neskončne politične bitke /.../  Nadejamo se, da bomo ob zaključku te prve faze spet skupno z institucijami nadaljevali pot do uresničitve Parka miru, ki postaja danes čedalje bolj aktualen.«

Priznavamo Občini, da je poimenovala zelenico pri Sv. Jakobu po partizanki Mariji Bernetič.  Poznamo odločitev, ki zadeva dvojezična območja in ki jo je svojčas sprejel tudi paritetni odbor. Prav zato menimo, da v odboru ni bilo politične volje, da bi namestili dvojezično tablo. Od tega pa ne odstopamo in spet bomo zahtevali to, kar pripada vsem občanom. Pri tem ne gre le za spoštovanje sporazumov in pogodb, temveč za spoštovanje Ustave, ki je nastala iz odporništva in osvobodilne borbe. Ne bomo se predali malodušju. Navajeni smo se boriti za pravične cilje, v katere verjamemo.

To je le ena od nalog, ki nas čakajo.

Pred kakšnim tednom nas je presenetila vest, da je Uprava italijanskih zaporov sklenila poimenovati tržaške koronejske zapore po paznikih, ki so 1. maja 1945 skušali preprečiti, da bi partizani osvobodili politične zapornike. Odločitev ne potrebuje komentarja.

Nadalje gre za nadvse pomembno, ne le politično, temveč etično vprašanje: vprašanje migrantov. Gre za velik izziv, na katerega antifašisti ne znamo odgovoriti, ker nas obkrožajo egoizmi, antipolitika, novi nacionalizmi, fašizmi in nacizmi tretjega tisočletja. Gre za probleme, ki terjajo neko rešitev. Spinelli in tovariši so na otoku Ventotene sanjali o svobodni in enotni Evropi, medtem ko sta bila še na oblasti Hitler in Mussolini. To bomo dosegli, če bomo znali premostiti sedanje politično razkrajanje, če se bomo znali učiti iz naše zgodovine in če bomo zaupali  mladim, ki nam s svojim prostovoljnim delom v območjih, kjer se ob biblijskem eksodusu kažejo podobe smrti, revščine in trpljenja, dokazujejo, kaj pomeni beseda solidarnost. Zato pozivamo prav mlade, naj ne podležejo volji tistih, ki bi jim radi vcepili sovražna razpoloženja in ki želijo ne le razkol v državi, temveč tudi v antifašističnem svetu. Gre za težko nalogo, ki so ji le oni lahko kos. Vedno bomo na njihovi strani.

Dolžni smo priznanje tudi predsednici Pokrajine Teresi  Bassa Poropat in njenim sodelavcem, ki so vselej izkazali posebno občutljivost za demokratično rast prebivalstva.

Rada bi se zahvalila Deželi, ki je od 25. oktobra do 8. decembra 2015 v sodelovanju z Občino in Pokrajino ter skupaj z deželnim VZPI priredila čudovito razstavo Danila De Marca v Palači Gopcevich. Razstavo, ki ni bila zasidrana v preteklost in njene protagoniste, so popestrile pobude tržaškega VZPI-ANPI. Fotografije 52 obrazov živečih partizanov so nam skozi De Marcov umetniški pogled posredovale antifašistično sporočilo. Šlo je za zalogaj antifašizma, namenjenega vsemu prebivalstvu in samim inštitucijam.

Preden predam besedo tovarišem za obravnavo raznih problematik, bi rada poglobila nekatere točke, ki jih narekujejo spremenjene politične razmere in naša delovna izkušnja. Predvsem, katera so izhodišča našega združenja, v katerem predstavljajo bivši partizani in aktivisti le 7,31% vpisanih. Če so do XII. kongresa predstavljali temeljno jedro naše organizacije, se danes z naglimi koraki približujemo stanju z 40,14 %  ljudmi nad 60 leti starosti, z 49,88% vpisanimi med 30 in 60 leti ter s 6,54 % mladih do 30.leta starosti.

Zato predstavlja današnji zbor tudi generacijsko zamenjavo v vodilnih organih, pri čemer pa osnovne postavke Združenja ostajajo nespremenjene:

identiteta VZPI, njegova vloga, naše naloge in obveze,

antifašizem kot edino in nedvoumno razvodje.

Smo politično, a ne strankarsko združenje. Med našimi člani so volilci in vpisani v vse demokratske stranke, zato so dobrodošle diskusije, kritike in predlogi, ki jih gre oblikovati ob dolžnostnem spoštovanju notranje demokracije.

Poudarjamo, da želimo biti “kritična vest” demokracije, kajti brez demokracije ni svobode. Demokracija – in to je moja generacija razumela pozno - pa lahko postane  krhka, če je ne zaščitimo, če je ne zasledujemo dan za dnem, če se naša participacija ošibi in se prepusti ravnodušju. Za brezbrižno družbo je korak v smeri fašizma kratek, zlasti če ga spremlja privlačno besedičenje nekaterih širokoustnih politikov in nevarna časopisna in televizijska retorika, ki pretvarja vsakršno politično ali zgodovinsko, tako današnje kot preteklo dejanje.

Kratek pripis:  ta pretvarjanja doživljamo vsako leto v maju in 10. februarja. Podpredsednica evropskega parlamenta Roberta Angelilli (Nova desnica) je 10. februarja 2014 ocenila kot vznemirjajoče izjave predsednice tržaškega VZPI Stanke Hrovatin o tragediji Italijanov, ki so končali v fojbah, in o beguncih. Dnevnik Libero pa je v nekem članku objavil: “VZPI pljuva na fojbe: zaman je, da o tem govorimo.” Kaj sem v resnici rekla? Citiram: “Po mojem mnenju je treba dogodke uokviriti v zgodovinski kontekst, in sicer v okvir druge svetovne vojne, o čemer se danes najraje ne govori. Povedati je treba jasno: kdo je pripravil vojno, kdo je napadel nebogljena ljudstva in kdo se je boril. Prav je, da ohranjamo spomin na preteklost, pa naj bo še kako boleč. Ne smemo pa dopustiti, da bi negativnost preteklosti vplivala na sedanjost, zlasti na mlajše rodove, ki jim današnji svet ne daje perspektiv: 46% mladih v Italiji je brez dela, 52% jih je na Hrvaškem in to velja tudi za Slovenijo. Misliti je treba predvsem nanje in premagati spore in nerazumevanja iz preteklosti. Pojdimo naprej” – Stanka Hrovatin – intervju 10. februarja 2014 za GR1.

Ni odprtih in tvornih razprav, ki bi spodbujale razmišljanje, dvome in kritike, ki bi preprečevale, da bi negativnost preteklosti vplivala na prihodnost mladih. Nihče ne išče priložnosti za tolmačenje tekstov, ki obravnavajo boleče probleme tistih, ki se odločajo – tudi pod prisilo – zapustiti svojo zemljo. O tem je bilo napisanih veliko knjig. Raje se streže najnižjim okusom ljudi in se pri tem izrablja tudi migrante, kar pomeni mistifikacija. Lahko se uporablja fašistični jezik, ne da bi bili fašisti. Če tem stališčem dodamo še politično razkrajanje, bo seme nacifašističnega barbarstva vzklilo in se razvijalo. In ne samo z zidovi in bodečo žico. Zastruplja pamet mladim in manj mladim, zastruplja pamet, ki je krhka, kot je sicer krhka tudi tržišče dela, ki išče nove odgovore na vedno nove izzive. Ob tem se zgodovina lahko zlahka ponovi in nas še zdaleč nepremostljive krize lahko vodijo v nacionalizem in rasizem. Vprašanje migrantov predstavlja le konico ledene gore latentnih problemov v evropskih državah in drugje. To so problemi demokracije, ki niso bili rešeni ne v bivših komunističnih državah s Sovjetsko zvezo na čelu, ne v kapitalističnem svetu, ki ga vodijo Združene države. Nasprotno, liberalistični recepti kapitalizma in trga brez pravil so nas privedli do današnjega položaja, ki oškoduje v prvi vrsti mlade, sicer brez krivde za njegove kvarne posledice.

Nič ne bo ustavilo ljudi, ki bežijo pred grozotami vojne, ne zidovi ne bodeča žica. Še manj pa narodni in osebni egoizmi. Evropa bi morala izpolniti svojo dolžnost ter udariti po tistih, ki špekulirajo z življenji in s strahom ljudi. Toda EU še ni zveza narodov in držav, ki bi slonela na solidarnosti, demokraciji in družbeni pravičnosti. Samo dialog je lahko alternativa neskončni vojni. Modre so besede odgovornega za Mednarodno organizacijo za migracije iz Grčije (ne spominjam se njegovega imena): “Zdelo se vam bo utopično, vendar je konec vojne v Siriji edina rešitev za zaustavitev migracijskih tokov”.

Želimo biti “kritična vest” demokracije.

Zato pa moramo do popolnosti dojeti in uresničevati vrednote odporništva in osvobodilne borbe. Toda odporništvo in osvobodilni boj, ki je bil za Slovence tudi narodna osvoboditev, ne smeta predstavljati nekega alibija, temveč neko dediščino, ki je stala nečloveško trpljenje, žrtvovanje mladih in manj mladih življenj, padlih – ne umrlih – v gozdovih, v konfinaciji, v fašističnih in nacističnih taboriščih, v krematorijskih pečeh nemških lagerjev. Bil je boj proti okupatorju, osvojevalcu, a bil je tudi boj za spremenitev sveta.

Če želimo biti “kritična vest” demokracije, moramo razmišljati in razpravljati o tem, kako preiti z besed k dejanjem, ali z drugimi besedami, kako se lotiti reševanja neštetokrat premletih problemov in se ne ustaviti le pri pozivih. Kako lahko preprečimo širjenje fašističnega in nacističnega nasilja, glede na to, da ga ne mi ne demokratične inštitucije ne sile civilne družbe niso znale zaustaviti? So mar dovolj srečanja, razstave v Rižarni, v dvorani Gopcevich, v Skladišču idej, v naših kulturnih društvih, na trgih, razstave o italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih, razstave o nasilju italijanske kraljeve vojske nad otroki na Rabu, v Gonarsu in drugod?  Pomislite, je mar čudno, da so otroci in prebivalci požganih vasi Italijanom rekli fašisti? Ne pozabimo: odporništvo in osvobodilni boj sta vrnila Italiji in italijanskemu narodu dostojanstvo, ki jima ga je fašizem odvzel. In tudi ne smemo pozabiti, da so partizani, deportiranci in aktivisti iz naše pokrajine odigrali v tem boju pomembno vlogo. Kajti tudi zanje je bil antifašizem edino in nesporno razvodje.

Če se torej zavedamo nevarnosti, ki grozi vsej Evropi, se moramo vprašati, če ni morda trenutek, da se opremo na vse antifašiste, in v prvi vrsti na našo nerazumno levico, za zgraditev široke antifašistične fronte. (Morda pa pripadam nekemu drugemu času in se ne morem otresti Marxovega poziva: proletarci vseh dežel združite se!, kar naj bi v tretjem tisočletju pomenilo: Antifašisti vseh dežel, združite se!).