Pokrajinski odbor VZPI-ANPI
Dokument o 13. juliju
ki se je sestal 3. avgusta 2020, je razpravljal o proslavljanju 13. julija 2020 ter o njegovih bodočih posledicah. Pokrajinski odbor se prepoznava v vsebini dokumenta, ki ga je pokrajinsko tajništvo izdelalo v dneh pred 13. julijem in ki je imel svoj odmev tudi v tisku, dokument, ki ni zmanjševal, temveč poudaril zgodovinski pomen stoletnice požiga Narodnega doma ter njegove vrnitve slovenski skupnosti ob prisotnosti najvišjih oblasti Republike Italije in Slovenije.
Sedaj, ko je 13. julij mimo in so se umirili odmevi medijev ter javna debata na krajevni in širši ravni, lahko potegnemo splošne zaključke o tem, kako gledamo na ta dan in kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Če 13. julij pred desetimi leti simbolično prepoznavamo v podobi Trga Unità z množico, ki je prisluhnila duhu koncerta treh predsednikov, bo 13. julij 2020 simbolično prepoznaven v podobi dveh predsednikov republike, ki se držita za roko pred spomenikom Bazoviškim junakom in spomenikom na bazovski fojbi. Odbor pripisuje velik in odmeven simbolični pomen v pozitivnem smislu tisti podobi, ki se je pojavila na prvih straneh tako italijanskih kot slovenskih medijev, kot tudi priznanju, ki sta ga predsednika izkazala pisatelju Borisu Pahorju.
Prav tako ne moremo zanikati pomena dolgotrajnega, skoraj osvobajajočega aplavza množice, ki se je 13. julija popoldne spontano, na improvizirano pobudo zbrala pred Narodnim domom. S tem v zvezi ne moremo prezreti, da je bil pozdrav, ki ga je v teku te spontane slovesnosti prinesel pokrajinski predsednik ANPI-VZPI, edini, ki je bil prekinjen z aplavzi odobravanja, ker je opozoril na neodložljivo potrebo po poglobitvi vprašanja, kaj je predstavljal fašizem v naših krajih, zlasti kar zadeva preganjanje slovenske in hrvaške skupnosti, to je vprašanja, ki je še vedno skoraj ali povsem neznano vsedržavni javnosti, prepojeni z nacionalistično retoriko, ki je ob nenehnem naraščanju v teh zadnjih letih težila k zmanjševanju , če že ne prikrivanju italijanske odgovornosti za zločine v prejšnjem stoletju.
Izhajajoč prav iz te postavke tržaški pokrajinski odbor VZPI-ANPI smatra, da 13. julij 2020 ne more in ne sme predstavljati konca neke poti, temveč začetek: to dokazuje tudi dejstvo, da so italijanski vsedržavni mediji naglaševali zlasti skupni obisk na bazovski fojbi, z določenim poudarkom a v manjši meri so naglaševali tudi temo Narodnega doma, medtem ko so posvetili veliko manj pozornosti spomeniku Bazoviških junakov. Tema problematizacije pomena Bazovice v kolektivnem spominu dveh držav je ostala nedorečena. Simbolično pomembna odločitev dveh predsednikov, da storita točno isto dejanje pri obeh spomenikih, ni bila dovolj poudarjena. Prav tako ne gre prezreti komentarjev odljudnosti, če že ne popolnega nasprotovanja, na krajevni ravni, zlasti s strani begunskih in desničarskih krogov, pa tudi s strani pomembnih inštitucionalnih pozicij. Prav to dejstvo nam narekuje, da še enkrat podčrtamo, kako je eno najpomembnejših dejstev dneva izpolnilo brez ustrezne priprave in sodelovanja krajevne, tudi čezmejne , skupnosti; če že mora priti do resnične sprave, potem je potreben napor zlasti tistih, ki živijo na tem teritoriju.
Strog in metodološko jasen pristop do preteklosti, začenši z ustreznim upoštevanjem mešanega poročila italijansko slovenske komisije, ki bi moralo postati ob 20-letnici svojega nastanka izhodišče vsakršne razprave; odprava nacionalistične retorike, ki je prevečkrat izkoriščala tragedije preteklosti, da bi iz njih danes kovala nove razdore; jasna in konkretna dejanja s strani Italijanske republike, ki naj dokazujejo popolno zavest in prevzem odgovornosti za tragične posledice, ki jih je tu bolj kot drugje zapustil fašizem; medijski pristop, ki naj bo pozoren, ki naj informira in ki naj spoštuje različne spomine, ki so sobivali in sobivajo v teh krajih; pomoč mlajšim generacijam pri razumevanju zgodovine v vsej svoji kompleksnosti ter pomena antifašističnega izvora republiške ustave: to in še marsikaj bo potrebno za potrditev v času pozitivne simbolične vrednosti, ki jo podoba dveh predsednikov predstavlja. Septembrska 90-letnica prvega tržaškega procesa bo prva preizkušnja za to novo usmeritev. Kot je bilo poudarjeno pred Narodnim domom tisto popoldne, bo VZPI-ANPI izpolnila svoje in bo vselej ob boku tistih, ki delajo za mir, bratstvo in sožitje.